TAI JI QUAN
"Prodoren in srdit ptičji krik je presekal tišino vročega poletnega dne. Ptica se je dvigala k modremu nebu. Za trenutek, dva, je lebdela v zraku. Ko je opazila na kamnu kačo, je pripravila za napad kljun, oster kakor britev. Toda kača je bila pripravljena. Dvignila je glavo z lahkotnim krožnim gibom in čakala. Ptica je besno napadala, a kača se ji je vešče izogibala. V nekem trenutku kača zaigra nemoč, da bi zvabila ptico bliže. Ptica nasede ukani. Kača skoči naprej in zarine strupene zobe v presenečeno ptico.
Medtem, ko se je bitka odvijala, so oči daoističnega filozofa pazljivo opazovale podrobnosti tega spopada. Občudujoč kačjo sposobnost, s katero se je z lahkoto izognila silovitemu, močnemu napadu ptice, je daoist začel preučevati njeno gibanje in ustvaril sistem samoobrambe, osnovan na kačjih gibih in principih YIN-YANG."
Tako nam govori ena izmed legend o nastanku veščine TAI JI QUAN. Daoistični modrec ZHANG SANFENG iz dinastije SONG, v 12.st., je na gori WUDANG opazoval opisani nenavaden boj med kačo in ptico. Zanj pravijo, da je imel pet hobijev: plesanje z mečem v mesečini, izvajanje figur v trdi temi, nočno plezanje v gorah pri močnem vetru, branje klasične literature v deževnih dneh in polnočno meditacijo.
V 16.st. je veščino TAI JI QUAN z njenim današnjim imenom poimenoval WANG ZONGYUE. Do takrat se je preprosto imenovala “veščina trinajst”: osem različnih prijemov in pet smeri neba (poleg juga, vzhoda, zahoda in severa, še središče). Proti koncu dinastije MING (sredina 17.st.) pa se je veščina dokončno izoblikovala in ostala v ozkem krogu družine CHEN.
V nadaljnjih 300 letih se je razvilo pet poglavitnih šol, poimenovanih po priimkih njihovih ustanoviteljev: najstarejša šola je CHEN, sledi ji YANG, ki je nastala v 18.st., nato obe šoli WU v 19.st. in v 20.st. še najmlajša šola SUN. Izmed vseh je postala najbolj popularna šola YANG, ki je najbolj usmerjena v zdravo tvorno in meditativno smer, ter je kot taka najbolj dostopna vsakdanjemu sodobnemu človeku.
TAI JI QUAN (v nekaterih zapisih se piše kot T’ai Chi Ch’üan) je starodavna kitajska meditativna veščina gibanja, sestavljena iz 37 temeljnih figur, ki so v posameznih vajah raznolike in med seboj različno povezane.
Vsaka figura ima svoje privlačno ime, npr.: česanje grive divjega žrebička, beli žerjav razprostre krila, brenkanje na liro, prijem ptičevega repa, enojni bič, trepljanje konja, zlatorumeni petelin na eni nogi, dvig igle z morskega dna...
Ta imena ponazarjajo pomene figur, saj v sebi skrivajo bistvo posameznih gibov v figuri. Pomagajo nam, da si lažje zapomnimo pravilno zaporedje figur znotraj celotne vaje, forme. Zato je zelo pomembno, da se učimo veščino pri učiteljih, ki nam ta pomen lahko razkrijejo. Sodobna šola YANG, veščine TAI JI QUAN, pozna več vaj, sestavljenih iz različnega števila figur. Kratka vaja (24 figur) je najlažja in priporočljiva za začetnike, naslednja je dolga vaja (85/108 figur).
TAI JI QUAN je na pogled počasen, umirjen ples, premikanje skozi prostor, nekaj preprostega in prvinskega, nekakšno improvizirano počasno gibanje. Vendar to umirjeno drsenje po prostoru ni nobena improvizacija, pač pa natančno določeno gibanje.
Značilnosti izvajanja veščine so globoka zbranost, počasni, umirjeni, nepretrgano drseči gibi in sproščeno preponsko dihanje. Dihanje in gibanje sta usklajena v sproščenem počasnem tempu.
Četudi je veščina izjemno učinkovita tehnika samoobrambe, je njena vloga v današnji družbi predvsem v spodbujanju zdravja. Spopademo se lahko z uničujočim učinkom sodobnega načina življenja, ki povzroča številna kronična in neozdravljiva obolenja. Omogoča učinkovitejše reševanje vsakodnevnih problemov, zmanjšuje ostrino osebnega doživljanja stresnih stanj, zmanjšuje pa tudi živčnost in notranji nemir. Prav neverjetno izboljšuje naše psihične in fizične zmogljivosti, ki so velikokrat glavna ovira za popolnejše in uspešnejše obvladovanje drugih telesnih spretnosti in sposobnosti.
TAI JI QUAN je zelo preprosta in učinkovita veščina za ohranjevanje in pridobivanje zdravja, primeren za vse starosti in oba spola. Za vaje ni nobenih posebnih zahtev glede opreme in prostora. Vadimo lahko kadarkoli in kjerkoli. Najidealnejši so kraji v naravi: ob vodi, v gorah, po sončnem vzhodu ali pred sončnim zahodom. Vadimo lahko tako sami v popolni samoti, kot tudi v manjših in večjih skupinah, v katerih se poraja posebno sozvočje med ljudmi in okoljem.
